Kaj je tisto nekaj, kar iščemo vsak zase že celo življenje? Jaz sem sama sebi obljubila, da se na svoj blog in “must have” socialna omrežja vrnem nič prej, kot po smučarskem dopustu, zato sem svojo tehnologijo na kratko pustila v kotu, v upanju da pozabim na obupano iskanje tistega nekaj, tistega pravega občutka, ki ga ta trenutek rabim, bolj kot zrak. Kaj je tisto, kar nas žene naprej? Prenatrpani urniki, misli, ki konstantno begajo na druge konce, tudi takrat, ko smo obkroženi z ljudmi in delom, ki ga obožujemo. Vsak dan spretno spremanipuliram idejo v novo idejo in splaniram že prihodnje tedne, pa sploh ne vem, ali bom brez kave do takrat preživela. Nekako se moram pustiti na off!

Zadnjič sem na nekem profilu, čisto random, zaznala dober zapis: “Če si depresiven, živiš v preteklosti. Če se počutiš tesnobno, živiš v prihodnosti. Če si miren, živiš v sedanjosti!” In tako nekako, v zosu vseh občutkov, se počutim tudi sama. Svoje “feelinge” prenašam iz človeka na človeka, pa ne pomislim, kako pomembno je, da se naučiš biti miren. Miren v sebi, miren sam s sabo. Pa to sploh znam? Saj veš, tisti občutek, ko mirno sediš ob sveže skuhani kavi in trikrat globoko vdihneš, za vsak slučaj, da tudi pljuča dobijo občutek dopusta, brez da bi s strahom podoživljal vse preživete izkušnje.

Tako sem svoj jaz pustila doma, da se zapraši za kak mesec in sedaj sem nazaj. Vrnila sem se, pa še ne poznam svojega pravega razloga zakaj in od kod. Vzamem nekaj dni, tednov, mesec ali dva na off, se vrnem nazaj in zdi se mi, da nikdar nisem odšla, da nikdar nisem resnično pustila tistih “scary” momentov za sabo. Ko odidem, se ozrem na mizo, kjer leži računalnik, zraven je telefon in pomislim: “kaj pa če bo kaj nujnega?” in ga, seveda brez pomisleka, zagrabim kot nujni življenjski pripomoček. Kaj je torej tisto kar nas žene naprej? Mir v sebi? Niti slučajno. Jaz vem, da me žene strah pred neznanim, strah pred nedoživetim in strah pred pozabo. Strah pred izgubo ljudi, ki je tako ali tako neizbežna. To je tisto, česar se vsi bojimo, mar ne?

With love, Maša