Pa ne tisti fabilous life, kjer se vidi bleščečih dni, novih outfitov in smehljanja – ampak tisti ta pravi, včasih zbegan, včasih low energy life. Tisti, ko mi zmanjka energije za dodatno, včasih kar too much in nepotrebno socializiranje. Tisti life, ko najraje sedim doma v trenirki in razmišljam, v tišini in sama, brez zvoka. No, to je ta dan, ta petek. 

Petek – ko sedim pri računalniku (z vročino) in premlevam pretekle dni, kaj je novega, kaj sem kvazi “dosegla” in česa sem se lotila na pravi/napačen/spačen način. Z vročim čajem v roki spoznavam, da dosedanji dosežki v življenju zaenkrat še ne prinašajo pričakovanega zadovoljstva v dovolj močni meri, ki bi pomirila dušo in popravila vse napake, ki jih delam sproti. Saj ne, da mi, kot blogerki v Sloveniji kaj primanjkuje (razen tu in tam plačanega dela), pa ne, da bi rada karkoli spremenila (v izbrani branži uživam bolj kot kadarkoli in se KONČNO spet počutim kot JAZ), a včasih (vedno pogosteje) uživam v samoti. Starši so zmeraj govorili – ko boš odrasla, boš razumela samoto. Pa jo res!

Izmikam se pogovorom – “ona je rekla”, “ona je videla”, … Cuzanje energije, ki mi je primanjkuje na dnevni bazi, slikanje negative in obrekovanje ljudi, ki bi le radi živeli – živeli po svoje. Ljudje smo pravi zmaji. Prepogosto se zataknemo na tujih uspehih in neuspehih (slednji nam dajejo še posebno zadovoljstvo), se trudimo, da elegantno zamaskiramo nesramne obraze v smehljajoče se lutke, ki jih vodijo govorice. Potem se sprašujemo, zakaj se prepuščamo ritualom in ne naredimo nič za svoje zadovoljstvo – saj bo sreča že sama prišla, če nam je le namenjena (o ne, ne bo, če sam ne boš pripravljen sprejeti par zlobnih jezikov in enega ali dva prijatelja, ki te podpirata). Razmišljamo o mnenjih drugih, se posvečamo prilagajanju drugim, “bolj pomembnim” ljudem in pozabimo nase, na svoj JAZ in svojo pot, ki smo jo začrtali že v mladih, rosnih letih. V letih, ko smo še hoteli biti veterinarke in gasilci, ali astronavti in zdravnice. Kupujemo na gore novih cunjic in slikamo svojo podobo, ki je še sami ne poznamo. Bolj pomembno nam je, kaj bodo rekli drugi, kot to – KAKO SE BOMO POČUTILI SAMI, ko se bomo mimobežno opazili v odsevu izložbe, pogledali v ogledalo in se vprašali – KAJ SEM DOSEGLA?

Moj zaključek? Prepogosto se primerjamo z ljudmi, ki uspešno rinejo proti svojim ciljem, prepogosto pa pozabimo na svoje cilje in trnavo pot, ki jo za uspešno dosežen cilj moramo prehoditi SAMI, brez podpolcavanja in naslajanja na druge. Ne tiščimo drugih v brezno, ampak podprimo drug drugega in pozabimo na zlobo. A ni lepše, ko se zjutraj zbudiš in kavo spiješ s pozitivno brco, ki te vrže v svež dan?

 

With love, Maša