Kdo smo milenijci in kaj počnemo? Na to vprašanje smo odgovarjali neštettisočkrat. Tisočnekajkrat sem podala mnenje na vprašanje, kaj si mislim o temu nadimku, kaj je resnično in kaj ne, vsak pa si ta stavek razlaga po svoje: Milenijci, ali generacija X, so mladi ljudje, rojeni med letom 1980 in 2000, vase zagledani, računalniški freaki in nezanesljivi. Tako me, med famozno, pompozno generacijo uvršča tudi moj rojstni datum, kar me do pred kratkim ni zbodlo, ali zmedlo. Pred časom, pa so se očitki na temo milenijcev začeli širiti tudi po spletu, kot virus.

Mnenja so deljena, kot povsod drugod – na našo stran se postavljajo vsi mladi ljudje, ki se v “problemih”, s katerimi se (baje) soočamo t.i. milenijci, znajdejo tudi sami, naši nasprotniki pa so seveda starejši ljudje, ki v naših mišljenjih ne najdejo smisla. Kaj so ti problemi? Neresne službe, črna prihodnost, posledično pa baje tudi propad človeštva?!

Odločila sem se, da na hitro (res na hitro) povzamem tudi svoje mnenje in morda na to temo odpremo kakšno “okroglo mizo”. Ker sem rojena v obdobju milenijcev, sem označena za računalniškega freaka, ki med kosilom neprestano tipka na telefon, se ne ubada z ničemer drugim, kot sama s sabo, nima pravega življenja in ne dela nikjer. Prav tako, ne načrtuje družine v bližnji prihodnosti, se ne ozira na druge in je popolnoma egoistična oseba. Baje, smo prav tako označeni za nesposobne lenobe, ki se ne znajo držati dogovorjenega, niso predani in ne znajo delovati v teamu. Pa naj povem samo to, da od naštetega nisem prav nič. Že res, da dam kar nekaj na zunanji videz, sem neprestano na telefonu in fizično ne sedim na delovnem mestu med 7. in 16. uro, pa kljub temu, ne bi rekla, da smo milenijci tako zelo slaba generacija. Družino si želim prav enako, kot si jo je želela moja mama, ki ni rojena v omenjenih letih, videz je bil pomemben tudi v času princese Diane in Marilyn Monroe, pa nihče ni zganjal cirkusa, brez telefonov pa moderni svet več ne more delovati. Enkrat sem prebrala izjemno lepo spisan članek, v katerem piše, da so nasprotniki milenijcev, nasprotniki izključno iz enega razloga – starejši ljudje se izjemno težko prilagodijo novostim, novemu načinu življenja in tehnologiji, ki nas prehiteva. Prav zato ne razumejo našega razmišljanja, ne želijo opustiti ideje o “stalnih službah” kjer bi mladi morali sedeti v pisarni od 7. do 16. ure popoldan in ne razmišljati o drugem, kot o službi, družini in smrti. Sebe bi lahko že od nekdaj opisala z besedno zvezo – kreativna trmoglavka. Veliko ljudi gleda na situacijo, kot na katastrofo, ko se zaposlitve ne da poiskati kar tako, vendar ogromno lahko naredimo tudi sami. Morda smo milenijci res težko vodljivi, pa zato nismo nič manj vredni ali manj sposobni. Želimo si lepše in svobodnejše življenje, kot je bilo nekoč, želimo si vključiti svoje možgane in ne želimo slediti čredi. Milenijci smo resda še relativno zelo mladi in “vase zagledani” ljudje, vendar želimo sebi in svojim bližnjim omogočiti svobodnejše življenje in drugačno razmišljanje. Smo kreativna generacija, ki želi iz sebe narediti čim več, okusiti kar se da in doživeti prav vsak občutek tega sveta. Opustili smo ideje o “rednih službah”, saj si vsak zase ustvarja košček miru na tem svetu. Pa bi zato morali razdeliti svet na dvoje?

Prav zato mi je všeč pregovor, ki govori: “Svet stoji na mladih!”

With love, Maša