… tale bo v slovenščini po dolgem času. Pozabila sem že, kako je sedeti za računalnikom in samo pisati – brez prevajanja in sprenevedanja. Prsti letijo in misli bežijo, tako kot čas.

Čas je tisti, ki beži nekam, stran – ki se skrije v kot in pozabi na ljudi, ki ga želijo nazaj. Sedem let je minilo, odkar sva z Janom prvič stopila pred svet kot par. Sedem let, odkar mi je rekel moja punca, sedem let odkar sem mu vkradla poljub in on meni srce. Sedem let, odkar sem se odločila, da svoje življenje posvetim osebi, ki je samo moja. sedem let, odkar sem si rekla “Jan – njemu zaupam, z njim živim, z njim UŽIVAM”.

Teh krasnih sedem let sva preživela lepše kot v pravljici in huje, kot sredi orkana, ali razburkanega morja – vendar najinih sedem let, ki jih ne bi spremenila. Ko listam po socialnih omrežjih, zavidam parom, ki potujejo, zavidam parom, ki se neprestano smejijo in zavidam parom, ki si delijo vsak nasmeh, vsak jok in vsako malenkost. Pa jim zavidam z razlogom, ali je to le fasada, ki skrije nepravilnosti? Vsak par ima svojo zgodbo, svoje vzpone in padce, vendar padce skrbno skrije pod vzglavnik in se na njih spomni le tik pred spancem.

Jaz sem se odločila, da svojo zvezo vzamem kot celoto, tako kot je. Ponosno pokažem zaceljene bojne rane, ponosno pripovedujem o preživelih padcih in se močno pripravljam na nove nevihte, ki jih pod nobeno streho ne manjka. Noben jok, noben prepir in noben človek mi ne more vzeti tega, kar imam z Janom, ki ga imam raje kot sebe. Kljub padcem, ki si jih deliva, kljub prepirom in jokom, ki jih doživiva, vem, da si stojiva ob strani in preslišiva vsako nepotrebno opazko, ki je lahko še tako prodorna. Kaj pa vejo ljudje, ki naju le opazujejo? Z roko v roki, z ramo ob rami stopiva v svet in pokaževa kako sva močna, odporna na zunanje viruse in pripravljena na vse, kar življenje pripravlja za naju.

Čin čin – še na mnoga leta ljubezen moja!

  • image title

With love, Maša