Se kdaj spopadaš s strahom, da si edina, ki tako razmišlja in si nekaj želi? Na svoje življenje gledam vsak dan drugače. Izkušnje, ki jih pridobivam z vsakim dnem, se znajo včasih tepsti med seboj, zato se zgodi, da se kakšen dan močno borim sama s seboj kaj je prav in kaj narobe. Za 23 letno dekle (tri mesece po rojstnem dnevu imam kar nekaj težav s tem kako zapisati svoja leta) sem dorasla svojim idejam in dolžnostim, imam fanta, ki me spremlja že 7 let, zato me včasih tretirajo za “čudno” in svoje dneve zelo rada preživim v njegovi družbi. Ko me preleti občutek osamljenosti se rada zatečem k njemu.

Pa sem res edina? V življenju me spremlja toliko stvari in vsaka po svoje naredi na moje življenje močan pečat. Sproti se učim kako reagirati na stvari, kako poslušati sebe in svoje srce. Pred sedmimi leti sem bila srce in duša večernega življenja, sedaj pa večere preživljam doma, zleknjena na zofi, s prenosnikom na krilu in fantom ob sebi. Vcepljena ideja kako smo unikatni in posebni, lahko na možganih mladega dekleta pusti posledice in strahove, ki znajo negativno vplivati na življenje in terjajo zadane cilje. Ogromno strahov izhaja iz občutka unikatnosti, ki dajo misliti da smo v vseh stvareh sami in edini. Ko se zalotim, da razmišljam o stvareh, ki bi jih rada v življenju dosegla, se najprej vprašam:

“Bodo ljudje name gledali postrani, ali sem edina, ki si to želi?”

Iz sanj in želj me zdrami skeleč občutek strahu v želodcu in ponovno dam svoje ideje na stran. Strah pred izgubo bližnjih me pogosto ovira pri doseganju svojih ciljev. Ko se zalotim, da prepogosto razmišljam o svojih sanjah in ciljih, si rečem, da moram še malo počakati – najprej drugi, potem jaz. Naravnana sem tako, da stežka stopim iz cone udobja, a kljub temu si želim nekaj več. Ne zavedam se, da je včasih lepo stopiti na rob in si ogledati razgled na življenje, ko se ti odprejo vsa vrata. Moj blog, je plod veselja in zagnanosti, ki se v meni prebudi vsako jutro znova. Preden sem začela s pisanje, sem se spopadala s sto in enim strahom pred zavrnitvijo, razočaranjem, osamljenostjo in strahom, da me bodo vsi ljudje obrekovali. Življenju je treba pustiti svojo pot in se prepustiti toku – tudi če je ta stavek še tak kliše. Zavedaj se, da nisi edina. Nisi edina, ki si želi in ki sanja. Če si želiš nekaj doseči, nisi egoistična, si le človek, ki bi rad dal svojemu življenju nek pomen. Ne prepusti se strahu, ki ti govori, da ne smeš poseči po svojem udobju, po svojih ciljih in po svojih željah. Strah je le ovira, ki ni resnična in nam v mislih nariše najslabši mogoč scenarij. Ne živi dolgočasnega življenja samo zaradi:

“KAJ PA ČE … ?!”

With love, Maša