Poznaš ta občutek, ko se ti iz nič pojavi priložnost, pa te je enostavno preveč strah, da bi jo zagrabila? Sem ena tistih ta “sramežljivih”, ki sicer zelo radi živijo svoje sanje in stojijo za svojimi prepričanji, vendar imam STRAH pred novimi ljudmi – ne toliko ljudmi, kot pred tistim nerodnim prvim vtisom, ko ne veš ali se smejati, ali podati roko in ali te je okolica sprejela, ali pa si samo tisti outsider, ki NIKAKOR ne spada sem. Še nikdar se nisem odpravila sama v restavracijo, ali kar tako na kavo. Morda moram preizkusiti ravno to! Ali si samo domišljam da me je strah, da kasneje ne izpadem čisto mimo? Še sama ne vem čisto točno, kaj za vraga me je prijelo, vendar do ljudi ne rada pristopim sama iz nič.

Do sedaj meni najtežje priznanje. Saj ne, da bi priložnosti kar izpuščala eno za drugo, vseeno so le-te redke, vendar imam neko “bremzo”, ki mi kar naprej v glavi ponavlja: “Pazi kako se boš odločila, kaj če boš na koncu ostala sama? Kaj pa če se vse uresniči in boš morala v množico novih, nepoznanih ljud?”

Pa KAJ ZA VRAGA?! A ni to super stvar, ko spoznaš nove in nove ljudi, jih dodajaš v “imenik” poznanstev in ti pomagajo odpirati vrata v svet? A ni super, da morda spoznaš nove prijateljice, s katerimi se boš nasmejala do solz? Zakaj tak cirkus za nič?! Draga moja, vse bi bilo čisto enostavno če bi se le malo sprostila. Just loosin up a little bit! Trikrat globoko vdihni in vstopi med ljudi z nasmeškom na obrazu, pa te bodo sprejeli odprtih rok – tudi če ne, pa kaj? V vsaki stvari le ne moremo biti control freaki, tudi če bi si to želele biti. Ženske pač!

FullSizeRender 2 copy

Screen Shot 2016-10-10 at 20.41.12

With love, Maša